Nebesa odgovarjajo

Tukaj so zbrana najpogostejša vprašanja in odgovori o spremljanju umirajočih, žalovanju in posmrtnem življenju, ki sem jih prejela med svojim delom. Odgovori o premagovanju žalovanja temeljijo na lastnih izkušnjah in na podlagi izobraževanja za svetovalca ob žalovanju, odgovori o posmrtnem življenju pa  izhajajo iz lastnih izkušenj komuniciranja z duhovnim svetom in iz izobraževanja na tem duhovnem področju. V kolikor vašega vprašanja ne najdete med spodaj opisanimi, vam bo z veseljem odgovorili v naši Svetovalnici. Številne odgovore in navdihujoče zgodbe boste našli tudi v moji knjigi posvečeni žalovanju in posmrtnemu življenju

V: Moja ljubljena oseba je zbolela za neozdravlljivo boleznijo. Kaj naj ukrenem in kako naj se obnašam?

O: Ostanite močni in ljubljeno osebo spodbujajte. Velikokrat oboleli tažko spregovorijo o svojih občutikih in so prestrašeni. V takih primerih se tudi težko odprejo. Podarite jim knjigo, ki jih bo spodbudila. Obstajajo bolezni, ki ne napovedujejo nič dobrega, a vedite, da obstajajo tudi ozdravitve, kjer so vsi rekli, da je ne bo. In takih primerov ni malo, zato ne obupajte. Če spremljate obolelega in ob tem trpite, se o tem pogovorite z nekom ali pa pišite o svojih občutjih, kako to storiti najdete pod zaviihkom kako premagati izgubo, tam boste našli tehnike, ki bodo ustrezne tudi za vas. Če so vam angeli blizu jih prosite za moč in motivacijo. Nadangela Rafaela prosite za zdravljenje obolele osebe. Seveda je ozdravljenje nekaj, kar spada pod svobodno voljo in se vsak posameznik in vsaka duša za to odloči sama, a škoditi ne more. 

V: Ni več upanja. Moja ljubljena oseba umira. Ji lahko umiranje kako olajšam?

O: V kolikor spremjate umirajočega, za vas ne bo preprosto in razumem vas, tudi sama sem to izkusila. Predvsem poskrbite zase, da boste pili dovolj vode, saj telo težko prenaša tako težke situacije. Tudi duši, ki je še vedno v človeškem telesu ni preprosto, sploh če nima zavedanja, da prehaja le v višje stanje zavesti in da to ni konec. Takemu človeku panično kričanje svojcev, naj jih ne zapusti nikakor ne pomaga. Vem, da je težko ostati miren, a vseeno vas spodbujam, da zberete to moč. Osebi, ki odhaja povejte, ne glede na to ali verjame v posmrtno življenje ali ne, da odhaja na lep in miren kraj. Umirajoči bo sprejel vsako uteho. Povejte odhajajočemu, da lahko gre in kako zelo radi ga imate. Povejte mu tudi, da ne bo sam pri prehodu ter da ga bo počakal nekdo, ki ga ima rad in je že v duhovnem svetu. Poklličite nadangela Azraela in ga prosite za pomoč umirajočemu pri prehodu, čim manj bolečin ter uteho. 

V: Ali smrt boli?

O: Kot sem sama uspela izvedeti s strani angelov in duš, sama smrt ni boleča. Velikorat duša odide iz telesa še preden pride do dejanske fizične smrti. Ljudje v komah so skoraj že povsem iztelešeni in v telesu puščajo le še drobec dušne energije. Tudi, če je človek pred smrtjo trpel, se travmatičnosti tega dogodka kaj kmalu ne spominja več, saj vstopi v popolno stanje miru. Za duše je rojstvo večji pretres kot smrt. 

V: Popolnoma sem v šoku, ne zmorem organizirati pogreba. Kaj naj storim?

O: Ne očitajte si, to kot prvo. Če ne najdete moči, je niti ni potrebno. Prosite nekoga za pomoč – prijatelja ali nekoga, ki je prestal podobno in vam bo z veseljem priskočil v podporo. Povejte mu, kaj potrebujete ali pa samo zaprosite za spremstvo, da boste priprave lažje speljali. 

V: Vsi me kličejo in sprašujejo vse mogoče Ne zmorem tega. Kaj storiti?

O: V kolikor potrebujete mir, ljudem ljubeče povejte, da trenutno teh pogovorov ne zmorete in bodite preprosto iskreni. Ljudje bodo razumeli. Če se zaradi pozornosti ljudi počutitie bolje, potem to komunikacijo ohranite. 

V: Zakaj so po pogrebu vsi pozabili name?

O: Verjamem, da se vam tako zdi, čeprav ni vedno to resnica. Dejstvo je, da življenja drugih tečejo dalje. VAŠE se je ustavilo. Najdite uteho pri najbližjih, ki si bodo z veseljem vzeli čas za vas. Drugih ljudi ne obsojajte, saj vam jeza tukaj ne bo pomagala. Vaša bolečina ni njihova. Sočustvujejo z vami, a za njih je vseeno drugače. Povežite se z nekom na našem portalu (forum, ki tudi omogoča zasebna sporočila)– nekdo, ki je to prestal ali prestaja, lahko sedaj postane vaš novi razumevajoči prijatelj. Deljena žalost je prepolovljena žalost.

V: Spremljam nekoga, ki žaluje in težko razumem izpade jeze in besa. Kako postopati?

O: Vem, da tudi vam ni lahko. Ni več nasmejane osebe, sedaj je le še senca le-te. Zdaj je tu nekdo, ki kriči in doživlja izbruhe joka. Najtežje je za vas, če sami žalovanja še niste doživeli. A iskreno vam moram povedati, da ta trenutek niste pomembni. Vi zmorete. Oseba, ki žaluje, se verjetno le še komaj drži. Vedite, da to ne bo trajalo večno. Povejte si, da je to oseba, ki jo imate radi in vas potrebuje. Najdite sočutje v sebi. Pomislite – jutri sta lahko vlogi obrnjeni. In tudi vi bi potrebovali oporo. 

V: Po kolikšnem času mora žalovanje miniti?

O: Po mojem osebnem mnenju je na ta proces nesmiselno nastavljati uro. Ljubezen je ljubezen –ni pogojena s časom ali leti. Velikorat je tudi odvisno od okoliščin. Starši, ki so pravkar izgubili 7-letnega otroka, bodo žalovali veliko dlje, kot nekdo ki je izgubil babico v 97-letu starosti. Seveda pa ni to splošno pravilo. Sama zato nerada postavljam časovne okvirje. Rekla bi, da se bolj osredotočajte na simptome žalovanja – v kolikor po na primer dveh letih po smrti še vedno doživljate hudo depresijo, tesnobo, nespečnost, ne morete normalno funkcionirati in podobno si vsekakor zagotovite strokovno pomoč. 

V: Ali sem svojo ljubljeno osebo za vedno izgubil/a?

O: Dokler nosite nekoga v srcu, ga ne morete nikoli izgubiti, saj je na varnem. 

V: ZAKAJ je morala moja ljubljena oseba umreti? (to vprašanje se pojavlja predvsem pri prezgodnjih odhodih).

O: Smisla v smrti ni za iskati. Smisel gre iskati v načinu življenja, ki ga je ta oseba živela. Kaj nas je naučila in kaj nam je sporočala? Ohranite to.

V: Kako naj premagam žalovanje?

O: Nekaj nasvetov premagovanja žalovanja najdete na našem portalu pod zavihkom Kako premagati izgubo. Lahko se povežete tudi z drugimi, ki žalujejo preko foruma. V kolikor čutite, da potrebujete drugačno pomoč, se lahko obrnete na strokovno pomoč – svetovalca. Lahko se pridružite skupini za pomoč pri žalovanju. V okviru našega portala organiziramo srečanja za žalujoče, kjer se stkejo prijateljstva za celo življenje, prav tako najdete srečanja tudi v okviru drugih organizacij, ki niso del našega portala. Naše skupine delujejo predvsem s pomočjo v obliki pogovorov, pisanja in meditiranja. Vključujejo tudi temo posmrtnega življenja in ohranjanja povezave s preminulimi, zato se tem skupinam pridružite le, če vas zanima samopomoč s pomočjo duhovnih naukov v kombinaciji s klasičnimi svetovalnimi tehnikami. 

V: Bom sploh še kdaj v redu?

O: Verjamem, da boste. Morda res ne bo nikoli več enako. A bo kljub temu dobro. Ljudje gremo naprej. Mati narava nas je opremila tudi za to. Neverjetno je, kaj zmoremo. Znova se smejimo. Vstanemo. Zmagamo. 

V: Življenje po življenju? Kaj res obstaja?

O: Večno vprašanje – ali obstaja življenje po življenju? Vsak od nas se je kdaj vprašal to vprašanje. Za nas kot človeška bitja je izrednega pomena, da imamo energijo, ki ji rečemo duša in ki obstaja tudi po smrti fizičnega telesa. Včasih je bila tema večnega obstoja tabu, o katerem se ni veliko pogovarjalo. Z napredkom znanosti in s širjenjem duhovne zavednosti pa smo se tudi ljudje začeli počasi spominjati, kdo pravzaprav smo in od kod izhajamo. Vsi imamo višji jaz, delček naše energije, ki je vedno nastanjen v duhovnem svetu in s katerim lahko komuniciramo. Ta delček nas, naš višji jaz, nam prinaša vse odgovore na težave, ki nas pestijo, ali na vprašanja, kaj je naše življenjsko poslanstvo. Le prisluhniti mu moramo.

Zadnja znanstvena dognanja o večnem življenju so izjemna. Nastajajo številne knjige s premnogo dokazi obstoja življenja po smrti. Te knjige pišejo znanstveniki, kvantni fiziki, zdravniki. Leto 2012 prinaša velike spremembe na področju zavedanja. Ljudje bodo začutili potrebo po dvigovanju zavesti in veliko lažje se bomo povezali z božanskim delom v nas.  

Če smo prišli iz ''onostranstva'', potem se ne bi smeli bati vrnitve domov. A resnica je, da se večina ljudi boji smrti. Velikokrat dobim vprašanje, ali smrt ''boli''? Lahko odgovorim na podlagi številnih raziskav in knjig, ki sem jim prebrala. Ljudje z obsmrtnimi doživetji pravijo, da smrt ni boleča in naj bi bila celo dokaj manj stresna za dušo, kot rojstvo samo. Duša takoj po prehodu občuti mir, spokojnost, se spomni svoje identitete, se združi z ljubljenimi dušami iz svoje duhovne skupine in občuti popolno harmonijo. To ne pomeni, da duša pozabi na ljudi, ki so ostali na Zemlji – le višje zavedanje ima, da je ločitev začasna in da se bodo kmalu srečali doma, v duhovnem svetu. Duša velikokrat skuša doseči žalujočega, a ga ne more zaradi hude čustvene stiske. Mnogi ljudje pravijo, da so, ko so se sprostili in dobili vero v življenje po življenju, prejeli številne znake preminule ljubljene osebe – obstaja kopica knjig s pričevanji o posmrtnih komunikacijah, zgodbe so si velikokrat podobne. Verjetno ste tudi sami doživeli kakšno izkušnjo, pa si niste upali verjeti, ali pa ste zagotovo slišali o njej. Če odpremo um in srce, lahko spoznamo duhovne resnice, ki nas povežejo s Stvarstvom in z našim višjim jazom, ki nosi odgovore do naše sreče in izpolnitve v Zemeljskem življenju.

Raziskovanje življenja po življenju ni pomembno zato, da bomo vedeli, kaj se bo zgodilo, ko bomo ''umrli''. Seveda,tudi za to, a vedeti moramo, da lahko, če se zavemo obstoja v duhovnem svetu, zaživimo veliko bolj harmonično in srečno življenje. Ljudje velikokrat zabredemo v težave in nenehno se nam ponavljajo iste lekcije, katerih kroga ne znamo prekiniti. Zdi se nam, da je vse proti nam in zlahka se postavimo v vlogo žrtve. Na svetu je vedno več kaosa nastalo ravno zato, ker smo dopustili človeškemu egu, da je prevladal. Ljudje smo sestavljeni iz ega in duše in če ego prevladuje, se duša počuti ujeta in se ne more razviti do svojega potenciala. To občutimo kot nezadovoljstvo, jezo, stres, nezmožnost ustvarjanja obilja in sreče. Grizemo in grizemo se v rep, dokler ne cvilimo in stokamo od groze. Človeška dejanja brez vrednot so posledica sodobnega človeka, ki je prepričan, da je to življenje vse, kar ima, in nima dolgoročnega videnja ali želje po duhovni rast. Določeni se na koncu svoje poti obrnejo in vidijo, da niso nikoli sploh živeli. Se zaustavili in vdihnili prelepega vonja vrtnic, opazovali drobcenega vrabčka ali občudovali naravo, ki se je zbudila v pomladnem jutru. Vsekakor je za dušo bolje, da odide domov v duhovni svet polna lepih spominov na ljubezen in izkušnje, kot pa s spomini na utrujajoče življenje brez trenutkov veselja ter z le malo pozitivnimi izkušnjami.

Potovanje duše vam zato nudi številna individualna svetovanja za odpravljanje vzorcev kot tudi skupinske delavnice, kjer vas seznanimo z obstojem duhovnega sveta in duše in s kreacijo lastne realnosti. Z večjim zavedanjem in meditacijami lahko končno pretrgamo notranji nemir in zaživimo v harmoniji. Odpravimo lahko jezo, ljubosumnost, slabo samopodobo in vse ostalo, kar nas pesti. Več najdete na www.potovanjeduse.si

V: Kaj se dogaja z dušo po fizični smrti?

O: Duša takoj po prehodu občuti mir, spokojnost, se spomni svoje identitete, se združi z ljubljenimi dušami iz svoje duhovne skupine in občuti popolno harmonijo. Duhovni svet je kraj bivanja naše višje zavesti. Zavest, dimnezija kjer domujeta ljubezen in ustvarjalnost. Vse fizično kar poznamo izhaja iz duhovnega sveta. Tudi mi smo del duhovnega sveta. Naša duša, naša energija vedno prebiva v duhovnem svetu, na planet Zemlja pa se inkarniramo z namenom okušanja fizičnega in z namenom rasti. Ko duša stopi na Zemljo pa se mora seveda soočiti z občutkom ločenosti, saj nam je ravno z namenom rasti dana amnezija, ki onemogoča, da bi se na zavestni ravni spomnili kdo pravzaprav smo in od kje prihajamo. Pridemo na Zemljo z nalogami, ki jih želimo opraviti. S pomočjo teh nalog se naučimo lekcij, ki smo si jih v duhovnem svetu izbrali, da se jih bomo naučili.  Ko pa se bomo teh lekcij naučimo se bomo vrnili domov v duhovni svet, kjer živimo v popolni harmoniji in ljubezni. Seveda se tudi v duhovnem svetu učimo v naši duhovni skupini in se prirpavljamo na še večjo rast. Duše velikorat pomagajo ljudem na Zemlji, jih spremljajo, usmerjajo. Na primer naša prababica bo morda postala naša duhovna vodnica. V duhovnem svetu smo združeni z vsemi ljudmi, ki jih imamo radi in tudi, ko na Zemlji nekoga izgubimo je tolažilno vedeti, da bomo nekoč spet skupaj. Takšno vedenje vsekakor prinaša zelo potreben mir žalujočemu. V kolikor se začnemo zavedati obstoja po življenju pa smo lahko blagoslovljeni s številnimi znaki iz onostranstva, ki nam prinašajo mir in ljubezen v srcu.

V: Ali dušo moje drage preminule osebe obremenjujem ali kakorkoli omejujem s svojim žalovanjem?

O: Duše in duhovni svet se zavedajo, da je žalovanje nujno potreben, naraven proces. Zato si ga dovolite. Vsaka duša ima svojo svobodo, zato vašega ljubljenega ne boste ''ujeli''. Je pa res, da ko gremo naprej in smo znova srečni, je tudi duša bolj lahkotna in mirna. Vzemite si čas, ki ga potrebujete. Čas za duše tako ali tako ni pomemben. 

V: Bo moja ljubljena oseba sedaj pozabila name?

O: Vsekakor ne. Ljubezen ostaja tudi po fizični smrti. Vaša ljubljena oseba vas bo spremljala, ljubila, vas spodbujala in vam pomagala bolj kot pričakujete. Seveda bo imela tudi svoje ''opravke'', a vseeno bo lahko tudi z vami. Tudi leta in leta po fizičnem odhodu. 

V: Želim si nebeških znakov, a jih ne dobim. Zakaj?

O: Ko žalujemo je znake iz nebes najtežje prepoznati, ne gre vedno za to, da se nam preminuli ne bi želeli javiti. Žalovanje v nas ustvarja blokado, ki nam onemogoča sprejem posmrtne komunikacije. Znaka se tudi ne da izsiliti. Prosite zanj in če je namenjeno se bo zgodilo. Ne skušajte nadzirati kdaj in kako. Vsekakor pomaga pri tem tudi dvig vaše zavesti. Meditirajte. Preberite knjigo o posmrtnih komunikacijah, da jih boste znali prepoznati. Velikorat prejmemo nebeški znak pa ga prezremo ali kot takega zavržemo. 

V:  Zakaj nas duše ''strašijo''?

O: Spoznala sem, da velikorat ''strašenja'' le-to niso. So, vendar samo v naših očeh. Duše, ki se nam oglasijo imajo namen, da nas pozdravijo in nam potrdijo obstoj posmrtnega življenja. Morda je vaš dedek prevrnil posodo, ker je prišel na obisk. Za vas je bilo to grozljivo in ste na smrt prestrašeni. Ljudje se bojimo tistega, kar ne zmoremo videti s fizičnim očesom. Številni filmi o strašenju duhov in o njihovih morilskih pohodih nam pri premagovanju tega strahu sploh ne pomagajo. Poučite se o posmrtnem življenju s pomočjo knjig ali predavanj na to temo. Ko boste razumeli posmrtne komunikacije boste videli, da so skrbi odveč in nato jih boste lahko prepoznali kot tisto, kar v resnici so –preprost pozdrav iz nebes. 

 V: Ali je duša v nebesih kaznovana za zemeljska dejanja?

O: Načela kazni in nagrajevanja poznamo le zemeljski ljudje. To je ustvaril človek z namenom imeti druge ljudi pod nadzorom. V duhovnem svetu to ni resničnost. Bog ni nek starec na nebu, ki udari s svojo palico. Bog smo vsi mi. Vsi smo eno. In tudi vse ''kazni'' na zemlji so odločitev samo naše duše. Marsikatere duše po prehodu občutijo določena obžalovanja, a vseeno jih nihče ne sodi in so sprejete v ljubezni. Kaj to pomeni, da je alkoholik, ki je pretepal svojo ženo enako sprejet kot dobrotnik? Da. Je to težko razumeti? Verjamem, da. Nam to daje dovoljenje za slaba dejanja, saj nas nihče ne bo sodil? Ne. Slaba dejanja so stvar ega, nižjega jaza. Ne prepuščajte se mu s slabi dejanji. S tem zastupite svojo dušo. Jo prizadenete. Ona je z vami že milijone let in bo za vedno. Človeški ego boste ob smrti odložili. Poslušajte svojo dušo. Tam je vaša prava pot. 

V. Bom še kdaj videl/a mojo ljubljeno osebo?

O: Da. Na Zemlji se vam bo javljala skozi sanje, nebeške znake, nekateri jih zmorejo celo fizično videti. Obstajajo številna poročanja o tem. A znova – če je tako namenjeno. Srečali se boste, ko bo prišel čas vašega odhoda v duhovni svet. Do takrat pa dodobra izkoristite to zemeljsko življenje, ki ponuja rast, a tudi ogromno radosti. Verjamete ali ne, nebesa so tudi na zemlji. 

V: Vprašanje za Cristy (ustanoviteljico portala) –ali je bilo za Vas žalovanje kaj lažje, glede na to, da lahko komunicirate z duhovnim svetom in poučujete duhovne nauke?

O: Ne. Bilo je izredno težko. Še vedno sem samo človek. A duhovni svet od mene ni niti pričakoval moči. Dolgo časa si zanikaš. Ne sprejmeš. Si jezen. Žalosten. V depresiji. Nato pa predvsem pogrešaš. Lahko imaš vso znanje o posmrtnem življenju, lahko imaš vso vero, a še vseeno si človek s čustvi, ki mora izgubo premagati. Ko greš zvečer v posteljo veš, da ko se boš zjutraj zbudil, nje ali njega ne bo tam. Tako je bilo tudi meni.Na živce so mi šli ljudje, ki so mi govorili: ''Saj bo.'' Saj je, navsezadnje, a tega nisem želela poslušati.  Ko so mi angeli povedali, da je mama tako trpela in odšla z namenom, da razvijem sočutje in pomagam vam, ki berete te vrstice sem jim rekla, da naj vzamejo življenjsko poslanstvo, si ga zatlačijo nekam, mamo pa lepo vrnejo nazaj (tega mi niso zamerili in komunikacija med nami je danes sama ljubezen, globoko spoštujem ves duhovni svet). Ne bom vam lagala. To je resnica. A sem šla naprej. Tudi dandanes potočim kakšno solzico. Včasih sem se borila za vsak vdih. Mojo zgodbo najdete v moji knjigi. A sem vstala. Spoznala sem, da je toliko ljudi na svetu, ki doživljajo podobno. Zato sem se odločila pomagati. Ljudje so mi očitali, da uporabljam mamino smrt za moj uspeh, kar me je bolelo. A sedaj mi ni žal za eno mojo potezo in dejanje. Vsaka ozdravljena žalost, ki jo spremljam je zame največji blagoslov. Da, sem srečna. Da, sem šla naprej. Da, verjamem, da boste tudi vi. Moj namen je združiti zemljo in nebesa. Moje delo je tako za vas, kot tudi za njih. Da bomo šli naprej. A ne sami. Naši ljubljeni gredo z nami, vedno bodo z nami. Ohranite povezavo. Ljubezen nikoli ne umre. 

V: Kako nam lahko vedenje o življenju po življenju pomaga tukaj in zdaj?

O: Življenje in današnji tempo modernega človeka prinašata velikokrat obremenilne okoliščine in pogosto se zgodi, da pozabimo na svoje srčne želje in na povezavo s samim seboj. Res je, da naša duša ob rojstvu pride v igro življenja na Zemlji, a  del naše duhovne energije vedno ostane doma,  v duhovnem svetu. Ta naš duhovni del nas usmerja na Zemlji in nam skozi občutke sporoča pravo pot za nas. Ko vemo, da je nekaj  dobro za nas ali ne. In to se vedno izkaže kot prava pot, če le poslušamo naš notranji glas ter se tako povezujemo z višjim jazom. Povezujemo se lahko s srčno željo, saj naš višji jaz tako zazna našo vibracijo in nam kot ogledalo vrne odsev naših misli in občutkov. Zato bodite previdni, saj ravno naše misli in občutki vodijo našo pot. Mislite dobro in dobro se bo vrnilo k vam. Izvrsten način povezovanja z našim višjim jazom je tudi meditacija ali druge oblike sproščanja. Ko umirimo svoje misli, se povežemo s svojim pravim jazom in nahranimo svojo dušo. Svoji duši damo moč s tem, ko poslušamo svoje prave srčne želje. V današnjem svetu, ko velikokrat skrbimo za eksistenco ni vedno lahko slediti notranjemu glasu in tvegati, ter preusmeriti svoje življenje v želeno, novo smer. A če le zberemo dovolj poguma nas duhovni svet podpre in poskrbi, da je naš trud poplačan in da je za naše življenjske potrebe poskrbljeno. Zavedanje o obstoju duhovnega sveta, Stvarnika, angelov in večne ljubezni ljudi, ki so odšli domov v duhovni svet nam omogoča, da zaživimo skladno in v popolni ljubezni. Stvarnik in angeli vedno radi priskočijo na pomoč, a ker imamo svobodno voljo, moramo za to pomoč prositi.

Za konec pa še zapis, ki je nastal tistega dne, ko sem dokončala knjigo ter se odločila za portal zalovanje.si

Nekako ne morem spati. Te dni me je prevzemalo toliko razmišljanj. Odložila sem nalivno pero, ki je služilo pisanju moje prve knjige o žalovanju ter premagovanju bolečine. Ponosna sem. Med pisanjem sem se soočala s toliko čustvi. Bolečina, spomini, navsezadnje pa zmaga. Toliko ljudi mi je pisalo in mi pomagalo pri soustvarjanju te knjige in za vsako to sporočilo sem neizmerno hvaležna. V tem zapisku pa sem se nekako odločila zbrati nekaj odgovorov glede same izgube. Ljudje so me spraševali kako je dejansko z žalovanjem. Kdaj mine? Sploh kdaj mine? Ljudje so mi pisali težke občutke kako jih drugi ne razumejo. In podobno. Vsekakor, neke splošne resnice o žalovanju in izgubi ni. Vsak od nas je drugačen. Lahko pa vam zaupam svoja spoznanja in vam predam moja razmišljanja in dognanja. Upam, da bom lahko odgovorila vsaj nekaterim.

 

Kako se počutim po letu in pol po izgubi? Konec žalovanja? Pravzaprav ne vem, če je to ustrezen izraz.  Konča se tesnoba, bolečine v prsih, napadi panike. Ne čakam več ljube mame, da bo stopila skozi vrata. Tokrat se moram zadovoljiti s tem, da jo vidim v sanjah in da prejemam njene nebeške znake. Ker poučujem o posmrtnem življenju, angelih, me ljudje vprašajo, ali je meni kaj ''lažje''. Ne. Še vedno sem človek, ki nekoga pogreša. Ni enako kot je bilo prej. In dejstvo je, da nikoli ne bo več. Greš naprej. Znova se smejiš. Znova si dovoliš biti srečen. Čas ti pomaga. A nikoli ni več enako. To je dejstvo. Ljubezen je ljubezen. Spominjam se časa, ko sem si želela, da mame ne bi imela tako zelo rada. Potem bi me njena izguba manj bolela. Danes te ljubezni ne bi zamenjala za nič na svetu. Kljub bolečini, ki sem jo doživela, sem na drugi strani dobila milost vesolja in duhovno ter osebnostno zrasla.

 

Ko se vozim domov, utrujena, a srečna, ko vidim kako ljudje skozi delavnice in meditacije rastejo, sem hvaležna, ker vem, da me nekdo čaka, ki me ima rad in komaj čaka mojo vrnitev. Bodite hvaležni za vsak delček ljubezni, ki jo prejemate. In dajete. Navsezadnje ne vemo za koliko časa smo prišli na Zemljo. Danes morda nekoga ne bo več. To je igra življenja. A to ne pišem zato, da bi bili žalostni. To je zato, da se zavemo čudežev življenja. Zemlja nam ponuja toliko lepega. Le ustaviti se moramo, da bi to lepoto opazili. Opazili eden drugega. Če imate nekoga v bližini, ki žaluje, mu namenite besedo. Pogovarjajte se z njim ali njo. To je vse, kar ta človek potrebuje. Prijazno uho. Morda res ne veste, kaj bi mu rekli, a nikar ne pozabite - nekoč, nekje boste v koži tega človeka. Tak je zakon narave. In tudi vi boste potrebovali to uho. Če ste žalujoči, si dovolite izraziti to žalost. Solze zdravijo in so ogledalo duše. Ljudje vam bodo rekli: ''Bodi močan!'' Ne, ne potrebujete biti močni. Lahko izjočete vse, kar se vam je naložilo na srce. Ne morem vam obljubiti veliko. Lahko vam povem samo, da nam nebesa pomagajo, verjamejo v nas in nas razumejo. Vedo, da nam ni vedno lahko. Lahko vam povem, da pride čas, ko se srce začne zdraviti. 

 

Ljudje se sprašujemo tudi ZAKAJ. Zakaj je moral nekdo tako kmalu iti. Odlomek iz moje knjige pravi:'' Smisla v smrti ne bomo nikoli našli. Skriva se v načinu življenja, ki nas ga je ta oseba učila. Kaj nam je ta oseba za čas življenja sporočala? Moja mama nas je učila prijaznosti, ne obsojanja, poštenosti in brezpogojne ljubezni. Nekdo drug nas nauči navihanosti in radosti.'' Ohranite to sporočilo. Vedno, ko grem mimo mamine slike se kaj pošalim z njo. Nemudoma jo začutim, kako veliko ji to pomeni. To ohranjanje povezave. Dušam to veliko pomeni. Ogovorite svoje drage in nikar ne bodite presenečeni če boste prejeli odgovor skozi film, glasbo, skozi utripajoče luči, prižiganje aparatov...Tako bo žalovanje postalo bolj znosno, navsezadnje boste le prejeli vsaj kanček prisotnosti vašega ljubljenega v nebesih. Ko sme pisala svojo knjigo, sem nemalokrat padla v neutolažljiv jok. Verjetno sem se šele s to knjigo dokončno pozdravila. A nisem bila sama. Ves čas sem čutila toliko božanja po glavi. Tipično mamino božanje. Pa še nekaj je - veliko žarnic bom morala zamenjati. :) Hvala mami, ker si me spodbujala. Žarnice na moj račun, ni problema. :):)

 

Sedaj pa je čas, da prepustim besede. Prosila sem nadangela Azraela, angela pokojnih in žalujočih, da nam preda skupno sporočilo od vseh naših angelov, ki so v nebesih -  babice, dedki, mame, očetje, bratje, sestre, otroci, prijatelji...

 

''Nebesa so tako čudovita. Mirni smo in srečni. Nismo pozabili na vas. Vsak dan vas spremljamo bolj kot si mislite. Hodimo ob vaši strani. Vas pobožamo v spanju. Se sprašujemo, če nas boste danes začutili. Zašepetamo, da vas imamo radi. Odprite srca in slišali nas boste. Duhovno razumevanje ljudi na Zemlji nam omogoča, da se vam približamo. Vam pošljemo ljubeče nebeške znake. Vzemite si čas, da jih opazite. Toliko tega smo spoznali v Svetlobi. Da je resnična samo ljubezen. Brezpogojna ljubezen, ki jo čutimo sedaj do vas mi. Nikoli ne bomo ločeni. Slišimo vaše besede. Ko začutite, da niste sami, smo tukaj mi. Brišemo vaše solze in vam sporočamo, da vas neizmerno ljubimo. Vemo, da se nekoč, nekje, vidimo znova. Ljubeč pozdrav iz nebes.''

 

Ljubezen nikoli ne umre. Mir v srcu vsem želim. Cristy, Potovanje duše, zalovanje.si

 

p.s. Draga nebesa, tudi mi vas imamo radi.