Svetovalnica

Vprašanja in odgovori

V: Kako se soočiti z izgubo očeta, ki je storil samomor, s tem da sta se nazadnje, ko sta se slišala sprla?....po 2,5 letih občutek krivde še vedno dostikrat privre na dan. Hvala za odgovor. lp

V: pozdravljena Imam eno vprašanje pred kratkim (14 dni) sem izgubila očeta,tako hitro je umrl,da mislim,da nisem še popolnoma dojela..ko sem bila mojhna in do mojga 13 leta sva se z očetom odlično razumela-bila sva kot rit in srajca..potem pa je oče postal ljubosumen na vse v mojem življenju in najine poti so se razšle,do pred 4 mesece,ko sem se preselila nazaj domov..moram rečt da se je kr trudil,da bi mi bilo doma lepo in videla sem da je skrito vesel,da sem spet doma..in na 1x ga več ni...ne morem jokati za njim,mislila sem da se bom zlomila,da me bo to močno prizadelo ampak ne vem,ali si ne dovolim žalovati ali pa je to to? strah me je,da bo vse prišlo za mano in da se bom zlomila,kar se ne smem...mi lahko kaj svetujete oz pomagate,da bom lažje to razumela?! (stara sem 33 let) že v napej se vam zahvaljujem za odgovor lp Tadejka

V: Pred 6. leti sem nekaj ur po porodu izgubila hčerko. Kljub temu da je preteklo že toliko časa je bolečina na trenutke nevzdržna, hudo jo pogrešam. Sprašujem se zakaj??? Še vedno se čutim krivo, čeprav ne vem zakaj. Kljub vsem obveznostim ki jih imam v življenju občutim praznino. lp

V: Pozdravljena.Pred 2-ma dnevoma smo se otroci poslovili od očeta.Pred nekaj manj kot enim tednom mi je brat sporočil žalostno vest.Z očetom scer nisem bila ravno v najbljšem odnosu.Ko sem imela 14 let se je mama namreč ločila.Po ločitvi sem hodila še k očetu ker sem pač morala po odreditvi sodišča.To je trajalo mogoče 1 leto.Nato nisem imela nobenega stika več.Pred približno 7-imi leti sva se še slišala nato pa nič več.Torej, ko sem izvedela za novico, me je zelo šokiralo.Bila sem vsa iz sebe.Prosila bi Vas,da mi poveste,če je to povsem normalno da mi je hudo oziroma težko ob izgubi našega očeta.Hvala in lep pozdrav.

V: Pred dvema mesecama sem izgubl ženo. Sedaj jokam čim se spomnim ljudi ki so mi najbolj stali ob strani.Zakaj ?

V: Pozdrav, danes je minil teden po samomoru mojega tasta. za seboj je pustil dva otroka ( mojega fanta Igorja,25), Jana ( decembra bo 18) in ženo Marjetko(43). V soboto je bil pogreb in soočamo se z žalovanjem. Čeprav sem ogromno storila v teh hudih časih ( vsa gosp.opravila, org.pogreba ipd., forsirala odkrite pogovore o čustvih in ob izgubi) še v sebi čutim da moram storiti veliko več. prebrala sem cel Vaš forum in veliko stvari je ki mi bodi prišli prav, sigurno. Bojim se, da za vse tri člane družine ne moram bit enakopravno razporejena, po eni strani želim biti v podporo mojemu fantu in sem ob njem da lahko joče, po drugi strani milim jezo Jana in ob enem skrbim za Marjetko ki se razjeda in ponoči ne zaspi dokler ni nekdo poleg nje, sele takrat se počuti varno in zaspi za 3 ure. Ne spi v spalnici ampak v dnevni, vmes ima tudi privide ali prisluhe, bolj se za njo bojim, da ne bo padla v depresijo. Je še kr komunikativna ampak se vseeno si ne znam predstavljati kaj prezivlja. Prosim, svetujte mi kako naj z njo ravnam, da ji omilim oz. vsaj poskušam omiliti to fazo v kateri se nahaja. p.s. ona je našla moža, ki se je ustrelil v glavo. v žalni sliki ki jo imamo v dnevni sobi ne vidi slike, pač pa tisto ob zadnjem srecanju. strah me je za njo ... v naprej se zahvaljujem odgovoru

V: Pozdravljei, na pragu v starost ugotavljam, da je bilo moje življenje eno samo odpovedovanje. Ljubezni, pripadnosti...Zelo me boli, ko vedno bolj jasno vidim dejstvo, da me pravzaprav nihče nikoli ni imel resnično rad. Rada sem imela starše, brata in sestro, moža, oba otroka. Toda starša sta mi nudila bolečo in neprimerno vzgojo. Kljub veliki želji po izobraževanju sta me kot najstnico zaposlila kot delavko, ki jima bo prinašala denar, ne odnašala. Ko sem se spoznala s prvim fantom, me je s posiljevanjem prisilil, da sem se noseča poročila z njim. Ko sem se rešila tega pekla, sem spoznala drugega - in zadnjega - fanta, ki je bil popolnoma drugačen. Šele noseča sem spoznala, da ne mara žensk in sem mu bila le za krinko. Tudi ta zakon je razpadel in po letih pomanjkanja, tako čustvenega kot materialnega, sem se odločila vso svojo ljubezen in energijo vlagati samo še v oba otroka. Toda - sin je svojo sovražnost do vsega sveta v najbolj kruti obliki izvajal prav nad menoj, nazadnje, ko se je polastil vsega mojega premoženja in naju vrgel s hčerko na cesto. Hčerka pa, ki ni bila problematična vse do pubertete, je po tem obdobju postala verbalno nasilna in odtujena. Oba otroka sta z menoj vzdrževala stike takrat in toliko, kolikor sta me lahko izkoristila. Kljub vsemu sem bila edina, ki sem staršem ob bolezni stala ob strani in jim stregla vse do smrti. Vsa moja v otroka vložena starševska ljubezen, potrpežljivost, dpovedovanje - vse to ni obrodilo nikakršnih dobrih sadov. Kljub vsemu sem dala vse od sebe in na vse načine pomagala obema. Zadnje spoznanje, da celo vnuk in vnukinja od mene več kot materialno korist ne potrebujeta, je pomenilo zadnjo veliko odpoved. Od rojstva dalje sem skrbela za oba in izgledalo je, da smo se čustveno povezali, a žal ni tako. Kot vidite, draga Cristy, je moje žalovanje malo drugačno od običajnega. Ljudi, ki sem jih sprejela v svoje življenje, sem imela rada in bolj kot na sebe sem skrbela za njih. Sedaj vidim, da mene resnično rad ni imel nihče in so pač samo vzeli tisto, kar sem jim ponudila. Nikoli nisem v zameno zahtevala ničesar, ker bi bila edina vrednost za mene tisto, kar bi mi sami lahko dali. In kljub temu žalujem. Žalujem in sem žalostna. Ne počutim se prazne, neizpolnjene. Veliko je dejavnosti, ki me bogatijo in celo zmanjka mi časa za vse tisto, kar rada počnem. Če mi boste namenili nekaj svojega časa in misli, vam bom hvaležna. Lepo vas pozdravljam, Jana

V: Dva meseca nazaj sem izgubila starega očeta, na katerega sicer nisem bila veliko navezana, vendar mi je bilo vseeno zelo hudo. Včeraj pa se je od nas poslovila tudi stara mama, njegova žena. Na njo pa sem bila zelo navezana in mi je ogromno lepega dala v življenju. Najbolj mi je hudo, ker sem bila zraven, ko je zaspala in ta slika mi zdaj ne izgine iz pred oči. Sicer vem, da se je rešila trpljenja, saj bila hudo bolna že dalj časa, pa vseeno me boli njena izguba. Zanima me, kako naj se sprijaznim da kar naekrat ni obeh več in kako naj pomagam tudi moji mami, ki je v slabih dveh mesecih izgubila oba starša? Najlepša hvala za odgovor in tolažbo.

V: 10.3 .2004 mi je umrla mama. obljubila sem, da bom poskrbela za očeta. ker nisem mogla skrbeti zanj sama, sem ga dala v dom. še ko je bila mama živa, sva se o tem dogovorili.Oče je bil zelo nezadovolje, zmerjal me je, me napadal, nato pa je 12.6.2007 umrl. Prosim povejte mi,ali mi je oprostil, da je bil v domu. Ko je umiral, sem bila ob njemu in se mu vse oprostila.upokojena sem in veliko mislim o njem, o mami, o sestri, ki je umrla 24.2.1978.Hvala, s spoštovanjem, Danica

V: Pozdravljeni,pred dvemi leti sem zaradi raka izgubila očeta,ki sva bila zelo navezana en na drugega in ne mine dan,da se ne spomnim nanj,vseskozi se sprašujem zakaj me ni počakal da bi bila z njim ko je odhajal,kajti vsak dan sva bila skupaj doma ali na kemoterapijah,samo tisti dan sem zamudila.Prebrala sem knjigi Potovanje duš in Usoda duš,vendar nisem našla odgovorov,ki si jih želim.

V: Pozdravljena, Kmalu bo sedem let odkar sem izgubila moža in sina. Mož je po prometni nesreči prestal težko operacijo na hrbtenici in od takrat ni bil več tak kot prej, žal se je končalo tako, da je umoril sina in sodil še sebi. Žalosti ni več, sta pa vsak dan v mojih mislih, saj je toliko stvari ostalo nedorečeno, predvsem Zakaj? Nisem se mogla posloviti, ne morem storiti koraka naprej...Čutim, da potrebujem njuno vzpodbudo, zaključno besedo, potisk naprej...Želimmsi novega partnerja, nove zveze, pa se mi zdi, da me nekaj ovira...V naprej najlepša hvala za vaš odgovor. Maja

V: Pozdravljena. Pred desetimi leti sem za vedno izgubila mojo najboljšo prijateljico (mojo psičko), ki me je brezpogojno ljubila. Ker sem jaz odgovorna za njeno smrt, ker jo nisem bila sposobna varovat in ji nisem mogla biti ob strani, ko me je potrebovala, si ne morem tega odpustiti in se sprašujem, če mi bo njena duša kdaj lahko oprostila. Kako naj se ji opravičim in ji sporočim, da mi je iskreno žal (v srcu se ji opravičujem vsako sekundo svojega življenja). Hvala za odgovor.

V: Pred 2 dnevoma je po dolgi bolezni umrl moj 11- letni sin. Kako se spoprijeti z žalovanjem? Postavljam si vprašanje - zakaj se je to zgodilo ravno meni?

V: Pred 2 mesecema, je pijan šofer povozil mojo najboljšo prijateljico. Ker imam zelo močen občutek, da ji moram povedati, da jo imam rada, da sem jo vedno imela, da jo zelo pogrešam in da mi je zelo žal, da nisva preživeli skupaj še več prostega časa, me zanima na kak način ji naj to povem. Zanima me, če ona to ve. Večkrat se mi prikazuje v sanjah. Hvala za pomoč. Lp

V: Pozdravljeni Pred enim mesecem, sem izgubila tri letno deklico. Bila je drugorojenka. Vse skupaj je bilo zelo na hitro in nepričakovano. Bila je res posebno dete, vedno zdrava, nasmejana, gospodovalna in zelo materinska. Bila je tudi umsko in fizično pred svojimi vrstniki. Nato je zbolela in v dobrih treh tednih umrla - na našo presenečenje in presenečje zdravnikov tudi. Ves čas sem bila z njo v Lj. Ne vem kako naj pojasnim, vendar se je naenkrat ji vse sesulo, začelo pa se je z navadnimi vodenimi kozami. Nazadnje je umrla zaradi odpovedi srca in bila sem zraven, ko so jo oživljali, videla solzne zdravnike, sama pa nisem mogla jokat. Ne takrat. Držala sem jo za roko, jo božala po laseh in ji govorila, kako jo imam rada, kako jo imamo vsi radi in kako vem da nas ima tudi ona rada in da je vredu če mora it. Zraven pa ji je srce vedno manj bilo in na koncu tudi prenehalo. Nisem dosti jokala, ker nisem mogla. Bila je tako čudovita deklica. Jo pa neskončno pogrešam, vedno bolj. Glede na celotno situacijo, vem da je bila to usoda. Vendar ne vem zakaj, kaj se moram naučit iz tega. Ne vem kaj naj naredim. Imam občutek da je zraven mene, vendar nobenega dokaza. Imam še 6 letnega sina, ki jo tudi zelo pogreša. PazTim nanj in se oba z možem z njim pogovarjama. Povedala sem mu, da karkoli misli, čuti je prav. Kako naj ugotovim, čemu je bilo vse namenjeno? Ne bi rada ponavljala svojih napak in bi zaradi tega izgubila še koga. tako rada bi se pogovarjala z njo in rada bi odgovore, pa jih ne morem izsilit, a ne? Takrat v bolnici sem mislila, da bo vse dobro, čudno, vendar še zdaj imam občutek, da bo vse še dobro, pa vendar ko razumsko razmislim, se mi zdi nemogoče. Tako zelo rada bi razumela. Včeraj sem bila pri maši in razmišljala o njej in rzmišljala, če se bo vrnila k meni, kot drug dojenček, pa da bi želela, da je punčka, pa fizično in dumsko zelo podobna..... take stvari, ko je na mene skozi okno za trenutek posijalo sonce. (Včeraj je bilo oblačno, pa še sneg je padal večino dneva). Tako, zdaj pa sem zakomplicirala, kaj? rada bi samo razumela, zakaj in rada bi vedela če se bo vrnila, rada bi se tudi pogovarjala z njo - dvostranski pogovori, ne samo z moje smeri. In rada bi se naučila, kar se moram naučit. Zato vam verjetno tudi pišem. Le večer ps. Pebrala sem vašo knjigo Nebesa zdravijo in potrdila mi je moje mišljenje na nek način, mi je pomagal. Tako da hvala.