Vse o žalovanju

Ko izgubimo nekoga, ki nam je blizu vsekakor nastopi čas za žalovanje. Žalovanje je naravni proces, katerega nikakor ne smemo zanemariti in ki sčasoma vodi do ozdravitve strtega srca.  Nekateri ljudje se ob izgubi zaprejo v cono, kjer si izgube ne priznajo in živijo navidezno normalno življenje - življenje brez posledic izgube, kar pa le nemalokrat vodi do kasnejšega soočenja. Potlačena žalost lahko vodi v hude posledice in depresije, zato je dobro, da se o žalovanju poučimo in na njem tudi delamo.

Ko izgubimo ljubljene osebe je žalovanje neizmerljivo. Ne obstajajo posebne formule, kjer bo nekdo žaloval več ali manj časa. Ljubezen ne izbira let. Vsekakor pa se izgube med seboj malce razlikujejo in ljudje z različnimi okoliščinami po navadi potrebujejo različno pozornosti in pomoč.

Prva izguba, ki se je bomo dotaknili je izguba, ki jo žalujoči dojema kot: ''Izgubil sem vse, kar imam.'' To je bila izguba, ki sem jo doživljala jaz. Mama je bila od mojih majhnih nog vse, kar sem imela. Ker sem odraščala brez očeta, bratov, sester, dedkov, babic ali ožje družine je moja mama predstavljala mojo celotno družino. Ob njeni izgubi sem se zato počutila kot, da sem izgubila prav vse.

Podobna čustva se dogajajo ljudem, ki izgubijo dolgoletnega partnerja in ki nimajo otrok ali ožje družine. Taki partnerji se izredno čustveno navežejo eden na drugega in ko eden izmed njiju odide, drugemu to predstavlja neutolažljivost in praznino, ki se je ne da nikoli zapolniti. Velikorat vidimo tudi primere starih zakoncev, ko eden izmed partnerjev umre, drugi pa mu kaj hitro sledi. Velikorat slišimo tudi izraz: ''Počilo mu je srce in želel si je biti s svojo ljubljeno osebo.''

Ljudje v takem žalovanju čutijo, da nimajo opore ter da jih nihče ne razume. Sama sem se počutila izredno osamljeno. Ko sem ponoči ostala sama, sem jokala, gledala mamino sliko in ihtela: ''Vidiš mami, popolnoma sama sem ostala''. V kolikor poznate človeka, ki doživlja tako žalovanje, mu namenite toplo besedo in pozornost. Takemu človeku pogovor in druženje izredno pomaga. Zavedajte se, da ta oseba doživlja občutke, kot bi čez noč izginila njena celotna družina. Te izgube so vseeno nekoliko težje kot pri velikih družinah. Pri večjih družinah, kjer se več ljudi sooča z izgubo ene osebe, pride do medsebojne podpore, saj vsi družinski člani doživljajo podobno ter se o čustvih lahko pogovorijo. Nemalokrat se taka družina ob izgubi še močneje poveže in razvije hvaležnost, da imajo eden drugega. Nekdo, ki je v žalovanju sam, tega ne izkuša in zato po navadi tako žalovanje traja še dlje.

Starši so celo življenje ljudje, ki so nam izjemno blizu in seveda izguba staršev pusti za seboj praznino. Seveda obstajajo odnosi, kjer si starši in otroci niso blizu in izguba starša tako otroka na prizadane. Moja prijateljica mi je nekoč dejala: ''Vem, da ti je hudo, ker si izgubila mamo in vidim te, kako zelo trpiš. A vseeno si jaz želim, da bi lahko ljubila svojo mamo tako, kot ti tvojo. Ob smrti moje mame zagotovo ne bom začutila ničesar.'' Žalostno, a resnično. Upam, da bo na svetu v prihodnosti čim manj otrok s takim razmišljanjem in da se bomo ljudje končno naučili živeti v ljubezni.

Tudi žalovanje ob izgubi staršev obsega različno delo in pozornost. Znova trdim, da ljubezen ne izbira let, a kljub temu bo izguba verjetno vsaj za delček lažja nekomu, ki je izgubil starša v 95 –tem letu starosti in je oseba videla odraščati svoje vnuke, prednen se je poslovila. Žalujoči bo tako našel uteho v družini, ki si jo je ustvaril.

Posebno pozornost pa je potrebno posvetiti majhnim otrokom in najstnikom, ki izgubijo starša, nekateri izgubijo celo oba in postanejo sirote. Taki otroci po mojih izkušnjah zelo velikorat potlačijo jezo in občutek zapuščenosti, kar se lahko odrazi v kasnejših fazah življenja..

Ljubezen je nekaj, kar izkusimo že ob rojstvu in vedno imamo radi svojo družino. Naravni proces pa nas vedno vodi tudi v posebno vrsto ljubezni – partnersko. Ko izgubimo starše, prijatelje, sestro ali brata, začutimo praznino, ker ni več energije in prisotnosti te osebe. Z njo se ne moramo več pogovarjati ali je obiskati. Pri partnerski izgubi se pojavijo še dodatna čustva, ki žalost še poglobijo – pogrešamo bližino, dotike. Po mojih izkušnjah imajo žalujoči partnerji izredno hude preizkušnje ponoči, saj niso vajeni prazne postelje in veliko se jih s tem ne more sprijazniti. S težko preizkušnjo se soočajo predvsem starši, ki so ostali sami z majhnimi otroci. Velikokrat se pojavijo občutki, da brez partnerja ne bodo zmogli in ne vedo kako pomagati žalujočemu otroku.

Naravni  proces življenja nas nekako pripravi, da bomo nekoč izgubili starše, sestre, brate, tete, prijatelje..Izguba otroka spada med najhujše izgube, ki povzroči najhujša žalovanja in travme. Ko sem delala z žalujočimi starši so mi zaupali svoje občutke. Mama, ki je izgubila hči v prometni nesreči je dejala: ''Rečeš si, da ni pošteno. Komaj je dobro začela živeti. Naša družina razpada. Ne pogovarjamo se več.'' Spoznala sem, da ko družina izgubi otroka, je žalost tako huda, da otroci, ki so še vedno živi začutijo zapostavljenost. V kolikor se soočate z žalovanjem zaradi izgube otroka, se pogovarjajte o tej žalosti s partnerjem, kot tudi z drugimi otroci, da ne bodo čutili zapostavljenosti. Izrazite svojo žalost, da jo bodo lahko razumeli, prav tako pa jim boste s tem dali vedeti, da je žalovanje dovoljeno. Izrazite zanimanje za aktivnosti otrok, ki so še vedno z vami. Ne izključite jih iz svojih občutkov. Starši, ki žalujejo velikorat pozabijo jesti, piti in skrbeti za svoje telo. Bodite pozorni na to.

Velikorat se starši sprašujejo zakaj so si zaslužili, da jim je bil odvzet otrok. Ne razumejo razlage, da je bila tu dušna odločitev. Sama verjamem, da je to težko razumeti ali sploh sprejeti. Na primer otroci mam, ki doživijo splav, bodo kot duše razložili, da se je tako travmatičen dogodek zgodil z namenom dvigovanja zavedanja staršev. V bolečini rastemo tako duhovno kot osebno. Pogledamo, kaj je neuravnoteženo, razrešujemo nezdrave vzorce.

Tudi za izgubo otroka stoji dušni dogovor in dušna odločitev. Morda vas te besede jezijo in razumem vas, če je temu tako. Na tem portalu boste našli številne odgovore glede duše, posmrtnega življenja in zakaj se duše odločijo za odhode. Morda vam bo kljub nerazumevanju, to znanje vseeno prineslo nekaj utehe.

Konec ljubezenske zveze ne pomeni smrti enega izmed partnerjev, a vseeno se tekom življenja večina ljudi sooči z izgubo partnerja kot s posledico razhoda, kar povzroči žalost oz. vrsto žalovanja. Žalovanje ob razhodu je še toliko močnejše, če se razidemo s partnerjem, s katerim smo preživeli vrsto let, imamo morda z njim ali njo otroke ali če je prišlo do hude izdaje in prevare, kar fazo šoka še bolj poglobi. Porajajo se podobni občutki kot pri izgubi zaradi fizične smrti: osebe ne moremo poklicati in najverjetneje je nikoli več ne bomo objeli. Uteha, da je ta oseba živa in zdrava nam v teh trenutkih ne pomaga dosti. Velikorat nastopi padec samozavesti, občutek osamljenosti in zdi se nam, kot da ne vemo kam spadamo. Razhodi zakoncev nemalokrat pomenijo tudi izgubo določenih skupnih materialnih dobrin, kar pomeni le še dodatno breme.

V kolikor se soočate s to vrsto izgube, je potrebno zavedanje, da tudi ta žalost potrebuje pozornost in zdravljenje. Ta vrsta izgube velikorat namreč povzroča podzavestno jezo in zamere, kar pa povzroča čustvene in fizične blokade, prav tako pa lahko te vzroce prenesemo na novo ljubezensko zvezo, ali pa nam onemogočijo, da bi se sploh znova zaljubili ali zaupali v ljubezen. Osebna rast in delo na področju te izgube vam lahko prinese novo moč, samozavest ter posledično novo ljubezen, ki bo izpolnjujoča.

Ljudje velikokrat rečejo: ''Pa saj je samo pes!'' Vendar pa ni samo pes, mačka, ptič, ..To je bitje, ki je vaš hišni ljubljenček, ki vas ima brezpogojno rad. Naši hišni ljubljenčki postanejo del naše družine in s svojo brezpogojno ljubeznijo se nam kaj kmalu zasidrajo globoko v srce.

Zato seveda izgube hišnih ljubljenčkov prinašajo žalovanje. Žalovanje je sicer v večini primerov bolj milo in traja manj časa kot pri izgubi človeka, a tudi to ne velja kot splošno pravilo. Ljudje, ki preživljajo življenje brez partnerjev ali družine, ter imajo ob svoji strani le hišnega ljubljenčka, bodo to izgubo doživeli zalo močno in pretresljivo. Takega žalovanja ne gre za podcenjevati, sploh pa ne za soditi. Morda nekateri ljudje take ljubezni do živali ne razumejo, vsak pa ima do take ljubezni pravico in si ob takem žalovanju zasluži prav tako pomoč in pozornost.

Izguba kariere ali zaposlitve

Med izgube, ki povzročajo čustvene pretrese sodi tudi izguba kariere ali zaposlitve. Nekaterim bi bilo verjetno nezaslišano razmišljati o tem, da bi takovrstna izguba lahko povzročila žalovanje ali čustveni pretres, vendar pa je dejstvo, da v današanjem modernem svetu vse več ljudi živi za svojo zaposlitev in se lahko tako kreativno izraža. Po izgubi zaposlitve ali kariere, morda lastnega podjetja takemu človeku pade samozavest.

Nemalo zapisov kaže na to, da se številni ljudje zaradi take izgube zatečejo k alkoholu ali drugim odvisnostim. Nekateri ljudje zaradi zemeljske navezanosti na materialno ali na zaposlitev celo storijo samomor. Tukaj mi je dal za misliti poseben dogodek, ko sem na ulicah glavnega mesta spoznala utvare človeštva. Spoznala sem kolikorat sodimo ljudi in kako malokrat prisluhnemo. Kako malokrat nam je dejansko mar.

14. septembra 2010 sem nemirno stopala proti ogromni nacionalni televizijski hiši. Povabili so me kot gostjo in tokrat bom o posmrtnem življenju in žalovanju prvič spregovorila tako širšemu občinstvu. Bila sem nervozna in skrbelo me je kako se bom odrezala. Taka izpostavitev ni vedno lahka. Obstajajo ljudje, ki sodijo tvoje delo in celo taki, ki ti iz dneva v dan očitajo, da zavajaš ljudi. Marsikdo mi je že očital, da sem smrt moje mame uporabila za svoj uspeh in to ni bilo vedno lahko slišati. Sedaj pa bo o tem govorila na nacionalni televiziji. ''Angeli, prosim dajte mi znak, da ste z menoj. Prosim, dajte mi znak, da sem na pravi poti, tako strah me je.''

Na vogalu ulice le nekaj sto metrov pred televizijsko hišo me je ustavil od dežja premočen brezdomec. ''Prosim pomagajte mi, lačen sem.'' me je poprosil. Ljudje so neusmiljeno hodili mimo njega. Velikorat ljudje sodijo brezdomce in si mislijo, da so leni in da imajo drugačno izbiro. Le nočejo. Morda res. A zgodba tega brezdomca je nekaj, kar bi moralo dati misliti vsakomur.

Brez premisleka sem se ustavila in iz torbice vzela denarnico. Nisem vzela drobiža, temveč kar nekaj zajetnih bankovec, kateri lahko nahranijo brezdomca tudi za cel teden. Z nasmehom sem mu jih izročila. Finančne težave niso bile več sestavni del mojega življenja in z veseljem sem povrnila svetu, za vse kar mi je dal. Bila sem izjemno hvaležna.

Brezdomec me je nejeverno pogledal in rekel je: ''Ste prepričana, da je tole v redu?'' ''Seveda je.'' sem mu v nasmehu odvnila. Njegove nadaljnje besede so me presunile. Prosila sme za angelski znak še pred minuto, to je res, a takega res nisem pričakovala. ''Vi ste zemeljski angel, saj veste to, kajne? Vas lahko pospremim, kamorkoli že greste?'' Sprejela sem njegovo ponudbo. Ta brezdomec ni bil neotesan, vinjen. Pravzaprav je lepo govoril in iz njegovih oči je sijala neverjetna človeška toplina. Spregovoril je.

''Ljudje hodijo mimo mene, kot da imam nevarno bolezen. Težko je cel dan rotiti za denar, da le preživim. Nekoč sem imel dobro zaposlitev pa sem jo izgubil. Ko sem bil popolnoma na tleh in brez dohodkov, se je dogodila tragedija in v enem dnevu so umrli vsi, ki sem jih imel rad. Ljudje tega ne razumejo. Niso razumeli, da se preprosto nisem mogel pobrati. Zelo dolgo časa. Nihče mi ni želel pomagati. Uteho sem našel v pisanju pesmi in kmalu jih bodo izdali. Nato ne bom več brezdomec. Vem, da mi bo uspelo, da znova zaživim. Upam le, da bom lahko še komu kdaj zaupal. Vesel pa sem, da včasih le srečam tako srčnega zemeljskega angela kot ste vi, to mi daje upanje in želim vam vse najlepše na svetu. Dobro se z dobrim vrne.''

Ko sva se pred vhodom poslovila, mi je po licu spolzela solza. Sedaj mi ni bilo več težko vstopiti v televizijsko hišo in se postaviti pred kamere. Še danes se spomnim na tega brezdomca in mu pošljem žarek ljubezni in dobrih želja. Preden sem vstopila v televizijsko hišo sem zagledala pred mojimi nogami prelepo, veliko, belo pero. Peresa so znak angelske podpore in zaščite. In dobila sem še en znak več. Intervju je šel odlično in je bil iztočnica za še mnoge druge.

Brezdomec, ki ga nisem nikoli več srečala mi je dal upanje za delo in mi potrdil, kako pomembno je sočutje in pomoč pri kakršnikoli izgubi. Brezdomec je bil tisti, ki mi je dal iztočnico za določene dele knjige, ki sem jo spisala. Tudi brezdomci niso le brezdomci. To so človeške duše, ki so izgubile svojo pot zaradi žalosti. Ker niso znale same. In ker ni bilo nikogar, ki bi jih priskočil na pomo. Nikoli ne vemo kdo bo naslednji, ki bo postal ta brezdomec. Prisluhnimo. Pomagajmo.

Žalovanje lahko nastopi tudi zaradi izgube materialnih stvari. Seveda ne govorimo  o tem, da ste izgubili svojo najljubšo zapestnico, temveč o velikih izgubah. Največji šoki in žalosti nastopijo predvsem ob izgubah doma.

Dom je nekaj, kar gradimo z ljubeznijo. Je nekaj, kar napolnimo s spominimi in stvarmi, ki so za nas nenadomestljive. Narava velikokrat ubere svojo pot in domovi se porušijo ali uničijo kot posledica požara, ujme, tornada, cunamija, potresa,..Vse, kar je človek gradil vrsto let izgine skozi noč. Taki ljudje izgubijo vse svoje najdražje predmete in spomine. Nimajo kje prespati, njihovi albumi z družinskimi slikami so bili uničeni in take izgube so vse prej kot lahke. Taki ljudje morajo začeti od začetka, kar jim povzroči nemalo stresa in jeze. Velikorat si govorijo, da to ni bilo pošteno in zakaj se je to moralo zgoditi ravno njim. Nekatere stvari se da nadomestiti, drugih nikoli. Zato seveda tudi take izgube potrebujejo pozornost in pomoč. Seveda drugačno kot pri izgubi ljubljene osebe, a vseeno.